Ekipne športne aktivnosti spodbujajo razvoj osebnostnih značilnosti na način, ki ni možen v izobraževalnih ustanovah
Ekipni športi kot so košarka in nogomet ter tudi individualni športi (tenis in plavanje) oblikujejo okolje, ki temelji na socialni interakciji med člani skupine. Če želimo, da se mi ali otrok, učenec/ka ali študent/ka ali vsi ostali naučimo in nadgrajujemo veščino sodelovanja z drugimi, bo v bistvu pomagal katerikoli šport. Med ogrevanjem, treningi in tekmovanji pa tudi med neformalnim druženjem v garderobi ali ob pici, smo vedno v komunikaciji z drugimi, povsod se dogovarjamo za to ali ono. Sčasoma pridobimo pogum in vztrajnost.
V izobraževalnih ustanovah smo udeleženci znotraj tematskih okvirjev novega znanja. Na igrišču ali bazenu pa nastopamo kot osebe, kot posamezniki. V tem nas učitelji, trenerji in vodje tudi vidijo, kar pa je popolnoma drugače kot med predavanjem, kjer je poudarek na ustnem in pisnem izražanju. Izjema so predavanja umetnosti.
Ekipa ima še dodaten atribut: pripadnost. V tem je vsak član ekipe kot verižni člen, ki povezuje ekipo v dobrem in slabem. Zaznamo, če koga ni na skupinski trening. Ekipa pričakuje, da ne razočaramo soigralce. Med tekmovanjem zopet ekipa pričakuje in predvsem spodbuja, da damo vse od sebe. Na daljši rok se naučimo sprejemati tako uspehe kot poraze, ki so neizogibni tudi, če imamo za sabo dolgotrajno in temeljito športno pripravo. Naučimo se, da se tudi ob neuspehu naslednjič zopet odpravimo na trening in poskusimo znova. Takšno odprto naravnanost pa lahko prenesemo tudi v naše življenje, ki se v uspehih in porazih ne razlikuje od športa.
Vir:
Richardson, J. (2016). The Editor's Note: Swimming through life. Phi Delta Kappan, May 2016 V97 N8.
Dweck, C. (2006). Mindset. The Random House, New York.