Ekipne športne aktivnosti spodbujajo razvoj osebnostnih značilnosti na način, ki ni možen v izobraževalnih ustanovah Ekipni športi kot so košarka in nogomet ter tudi individualni športi (tenis in plavanje) oblikujejo okolje, ki temelji na socialni interakciji med člani skupine. Če želimo, da se mi ali otrok, učenec/ka ali študent/ka ali vsi ostali naučimo in nadgrajujemo veščino sodelovanja z drugimi, bo v bistvu pomagal katerikoli šport. Med ogrevanjem, treningi in tekmovanji pa tudi med neformalnim druženjem v garderobi ali ob pici, smo vedno v komunikaciji z drugimi, povsod se dogovarjamo za to ali ono. Sčasoma pridobimo pogum in vztrajnost. V izobraževalnih ustanovah smo udeleženci znotraj tematskih okvirjev novega znanja. Na igrišču ali bazenu pa nastopamo kot osebe, kot posamezniki. V tem nas učitelji, trenerji in vodje tudi vidijo, kar pa je…

Nogometaš naj bo! In glasbenik! Platon, starogrški filozof in ustanovitelj Akademije v Atenah, ki je prvič v zgodovini šolstva uvedla šolski urnik in spored predavanj, je bil prepričan v celostno oblikovanje mladega človeka s kombinacijo umetnosti in športa. Živimo v času, ko se starši namesto otroka radi odločite za usmeritev otroka na eno področje (zgodnjo specializacijo) z namenom boljše uspešnosti kasneje v življenju. Verjamemo pa, da se mora po nešteto različnih aktivnosti, ki jih ponujajo šolske in obšolske dejavnosti, vsak mladostnik zase odločiti za aktivnost, ki jo bo na poti izobraževanja dvignil na nivo kariere. Na njihovi življenjski poti smo poklicani starši in pedagogi, da jim nudimo dve na prvi pogled nasprotujoči si aktivnosti, v kateri se bo oblikoval v fizično, čustveno, intelektualno in duhovno zrelo osebo. Tako se lahko…